Predavanje in izkustvena delavnica na Fakulteti za socijalno delo, 4. 12. 2015
Zaključena skupina za student 4. letnika
Izvajalka: dr. Irena Strelec
Zaključena skupina za student 4. letnika
Izvajalka: dr. Irena Strelec
Izhodišča za terapevtsko prakso
Umetniške medije: likovno izražanje, ples, besedilotvorno ustvarjanje, glasbo in gledališče/dramo lahko uporabljamo na več ravneh: družabni, umetniški, animacijski in/ali terapevtski ravni.
Uporaba umetniškega medija v terapiji in kot terapija sama pomeni, da so spremembe posameznika trajne. Čeprav, zelo radi rečemo, da je terapevtski tudi sprehod po gozdu, v naravi, ali pozitivno videnje naše prihodnosti šlogarice, to ni terapija. V obeh primerih gre za zadovoljevanje trenutnih potreb klienta (skozi sprostitev napetosti, izpolnitev potreb in želja, itd.). In ne gre za poseg v samo konstrukcijo osebnosti, da tako rečem (razlika med »to feel better or to get better«). Da je neka metoda terapevtska=trajne spremembe, se dandanes v znanosti šteje le, kadar imamo:
O odnosu terapevt-klient le toliko, da se skozi ta odnos odvijata dva pomembna procesa terapije: transfer in kontratransfer, tj. projekcija (in kontra) ne/želenih lastnosti na drugega in oblikovanje odnosa glede na asociacije, ki jih v nas sproža druga oseba. Zato je odnos sam bistven in pomemben vir potenciala transformacije osebnosti. Ti procesi se odvijajo tudi v skupinski terapiji., poleg tega pa še drugi zelo pomembni, ki lahko odločilno vplivajo na potek terapije. Zato je nujno, da poznamo teorijo razvoja skupine (Yalom, Skupinska terapija). Nujno jo moramo poznati tudi zato, ker se vse vrste skupin razvijajo po nekih določenih principih – bolj kot jih poznamo, bolje smo opremljeni za skupinsko delo.
Umetniški medij, ki ga obravnavamo je gledališče oz. drama.
Potenciali drame (kot kreativnega medija vloge.) in gledališke improvizacije so na večplastni Ti potenciali so posledica dinamične in interaktivne narave medija ter njegovih načel delovanja. Glavnina potencialov je sam proces kreativnega ustvarjanja v drami sami (ki pa je enak kreativnemu procesu v ostalih umetniških medijih) in elementi gledališča/drame, ki pa so specifični, izhajajo iz načinov funkcioniranja medija.
Gledališko/dramski medij je posebej atraktiven tako za mlade in stare, saj se glavnina procesa odvoja skozi interaktivni odnos med posameznikom/skupino/umetniškim medijem– terapevtom/okoljem.
Medij sam izhaja iz otroške kreativne igre, ritualov, družabnih iger, ki so namenjen dobremu počutju ljudi - in se kot tak lahko tudi s pridom uporablja.
Sam proces učenja, igranja, je pravzaprav že cilj: ozaveščanje, razvijanje (svojih) sposobnosti, krepitev za socialno interakcijo. Sodelovanje v dramskem kreativnem procesu, tudi po vzgledu nekaterih drugih projektov (npr. Kobolt), obravnavamo kot proces opolnomočenja, izhajajoč iz stališča, da je ozaveščanje svojih sposobnosti in lastnosti že prvi korak rasti in razvoja.
Umetniške medije: likovno izražanje, ples, besedilotvorno ustvarjanje, glasbo in gledališče/dramo lahko uporabljamo na več ravneh: družabni, umetniški, animacijski in/ali terapevtski ravni.
Uporaba umetniškega medija v terapiji in kot terapija sama pomeni, da so spremembe posameznika trajne. Čeprav, zelo radi rečemo, da je terapevtski tudi sprehod po gozdu, v naravi, ali pozitivno videnje naše prihodnosti šlogarice, to ni terapija. V obeh primerih gre za zadovoljevanje trenutnih potreb klienta (skozi sprostitev napetosti, izpolnitev potreb in želja, itd.). In ne gre za poseg v samo konstrukcijo osebnosti, da tako rečem (razlika med »to feel better or to get better«). Da je neka metoda terapevtska=trajne spremembe, se dandanes v znanosti šteje le, kadar imamo:
- definirano teorijo osebnosti (s tem določimo tudi na splošno kaj je odstopanje od zdravja) s katero določimo kaj v osebnosti daje potencial za ozdravite na strukturalni ravni osebnosti (se pravi na splošno pri vseh ljudeh, ne samo pri enem posamezniku)
- definiran odnos terapevt-klient, Kar j nujno del same terapije (pri šlogarici v glavnem samo plačaš, pri gozdu in naravi pa v glavnem samo jemljemo, razen če ne postanemo eko zavedno aktivisti), saj se skozi ta odnos replicira temeljni način vzpostavljanja odnosov, ki je lahko vir težav
- definirano teorijo medija s katero lahko argumentiramo vir transformacijske moči medija samega, torej kaj je pri plesni terapiji, drami, pisanju itd. tranformirajoče za osebnost (pri new age gibanjih je to npr. energija, kar pa je lahko sila ohlapen pojem, ali pa jo nekdo ima in drugi nima-kar je vir spornosti). Ne zagovarjam samo znastvenih metod in se poslužujem tudi alternativnih pristopov in znanj iz drugih kulturnih okolij, ne samo zahodnjaških. Menim pa, da morajo biti uporabljena metode jasne, transparentne in ne-mistificirane.
O odnosu terapevt-klient le toliko, da se skozi ta odnos odvijata dva pomembna procesa terapije: transfer in kontratransfer, tj. projekcija (in kontra) ne/želenih lastnosti na drugega in oblikovanje odnosa glede na asociacije, ki jih v nas sproža druga oseba. Zato je odnos sam bistven in pomemben vir potenciala transformacije osebnosti. Ti procesi se odvijajo tudi v skupinski terapiji., poleg tega pa še drugi zelo pomembni, ki lahko odločilno vplivajo na potek terapije. Zato je nujno, da poznamo teorijo razvoja skupine (Yalom, Skupinska terapija). Nujno jo moramo poznati tudi zato, ker se vse vrste skupin razvijajo po nekih določenih principih – bolj kot jih poznamo, bolje smo opremljeni za skupinsko delo.
Umetniški medij, ki ga obravnavamo je gledališče oz. drama.
Potenciali drame (kot kreativnega medija vloge.) in gledališke improvizacije so na večplastni Ti potenciali so posledica dinamične in interaktivne narave medija ter njegovih načel delovanja. Glavnina potencialov je sam proces kreativnega ustvarjanja v drami sami (ki pa je enak kreativnemu procesu v ostalih umetniških medijih) in elementi gledališča/drame, ki pa so specifični, izhajajo iz načinov funkcioniranja medija.
Gledališko/dramski medij je posebej atraktiven tako za mlade in stare, saj se glavnina procesa odvoja skozi interaktivni odnos med posameznikom/skupino/umetniškim medijem– terapevtom/okoljem.
Medij sam izhaja iz otroške kreativne igre, ritualov, družabnih iger, ki so namenjen dobremu počutju ljudi - in se kot tak lahko tudi s pridom uporablja.
Sam proces učenja, igranja, je pravzaprav že cilj: ozaveščanje, razvijanje (svojih) sposobnosti, krepitev za socialno interakcijo. Sodelovanje v dramskem kreativnem procesu, tudi po vzgledu nekaterih drugih projektov (npr. Kobolt), obravnavamo kot proces opolnomočenja, izhajajoč iz stališča, da je ozaveščanje svojih sposobnosti in lastnosti že prvi korak rasti in razvoja.