Foto Marjeta Strelec, Biniali, 2014
Psihodramska terapija
Psihodramska terapija je izkustvena, akcijska metoda doseganja, ohranjanja in spodbujanja psihičnega zdravja posameznika. Osnova terapevtskega procesa je kreativnost in spontanost, ki je ena od temeljnih lastnosti vsakega človeka. V psihodramski terapiji uporabljamo nekatere elemente gledališke igre, otroške kreativne igre, ritualov, kot so: postavljanje prizorišča dogajanja, predstavitev oseb - karakterjev zgodbe, pripovedovanje in odigravanje (življenjskih) zgodb ali situacij posameznika, igranje vlog okoli katerih je spleten konflikt, dialog med predstavljenimi karakterji., itd.
Tako se lahko posameznik skozi igro, v varnem okolju, kjer se lahko zaustavi čas in dogajanje, sooča z zahtevnimi, preteklimi ali trenutnimi življenjskimi situacijami, ki povzročajo zastoje, nelagodje, bolečino, obup, strah, trauma, itd. Posameznikove teme se v terapevtskem procesu ne analizirajo, temvec odigrajo, izkusijo v "igri".. Izkusnje ali nagnjenost do igre niso potrebne. Prav tako ne motiviranost, ustvarjalnost ali spontanost - prav te teme so odlično izhodišče za terapijo. Klient ob podpori terapevta, ki vodi terapevstki proces, predela in integrira notranje konflikte, konflikte v odnosih, vzroke psihosomatskih težav, zavirajoča čustva in spremembe psihe kot so lažje ali težje poseldice stresa, apatija, depresija, anksioznost, itd.
Temeljni kamni psihodramske terapije so teorija vlog, razvojna, relacijska, integrativna psihologija ter humanistične struje psihologije, ki obravnavajo popsameznika celostno. Psihoanalize se poslužuje le terapevt, kot vodila za vodenje terapije.
Terapija je lahko individualna in se običajno izvaja običajno 1 x na teden. Lahko traja le nekaj srečanj, vendar so vidnejši rezultati doseženi šele po trimesečnem rednem obiskovanju srečanj. Trajnejše rezultate dosežemo skozi daljše obdobje. Trajanje je odvisno od ciljev klienta.
Psihodramska terapija je tudi skupinska terapija, kar pomeni, da se z individualnimi temami in problemi ukvarjamo v krogu skupine. Psihodramska terapevtska skupina se oblikuje zelo skrbno, po predhodnih intervjujih z vsakim posameznikom in s pristopom vseh članov skupine k kodeksu zaupnosti- kar se dogaja v skupini, ostaja v skupini. V isto skupino se ne vključuje prijateljev, družinskih članov, parov. Srečanja skupine so običajno izvaja 1 x na teden v trajanju od 2,5 ure do 3,5, odvisno od velikosti.
Skupine so lahko večje tj. na delavnicah, ki trajajo vec ur, cel dan ali več dni.
Psihodramska terapija je izkustvena, akcijska metoda doseganja, ohranjanja in spodbujanja psihičnega zdravja posameznika. Osnova terapevtskega procesa je kreativnost in spontanost, ki je ena od temeljnih lastnosti vsakega človeka. V psihodramski terapiji uporabljamo nekatere elemente gledališke igre, otroške kreativne igre, ritualov, kot so: postavljanje prizorišča dogajanja, predstavitev oseb - karakterjev zgodbe, pripovedovanje in odigravanje (življenjskih) zgodb ali situacij posameznika, igranje vlog okoli katerih je spleten konflikt, dialog med predstavljenimi karakterji., itd.
Tako se lahko posameznik skozi igro, v varnem okolju, kjer se lahko zaustavi čas in dogajanje, sooča z zahtevnimi, preteklimi ali trenutnimi življenjskimi situacijami, ki povzročajo zastoje, nelagodje, bolečino, obup, strah, trauma, itd. Posameznikove teme se v terapevtskem procesu ne analizirajo, temvec odigrajo, izkusijo v "igri".. Izkusnje ali nagnjenost do igre niso potrebne. Prav tako ne motiviranost, ustvarjalnost ali spontanost - prav te teme so odlično izhodišče za terapijo. Klient ob podpori terapevta, ki vodi terapevstki proces, predela in integrira notranje konflikte, konflikte v odnosih, vzroke psihosomatskih težav, zavirajoča čustva in spremembe psihe kot so lažje ali težje poseldice stresa, apatija, depresija, anksioznost, itd.
Temeljni kamni psihodramske terapije so teorija vlog, razvojna, relacijska, integrativna psihologija ter humanistične struje psihologije, ki obravnavajo popsameznika celostno. Psihoanalize se poslužuje le terapevt, kot vodila za vodenje terapije.
Terapija je lahko individualna in se običajno izvaja običajno 1 x na teden. Lahko traja le nekaj srečanj, vendar so vidnejši rezultati doseženi šele po trimesečnem rednem obiskovanju srečanj. Trajnejše rezultate dosežemo skozi daljše obdobje. Trajanje je odvisno od ciljev klienta.
Psihodramska terapija je tudi skupinska terapija, kar pomeni, da se z individualnimi temami in problemi ukvarjamo v krogu skupine. Psihodramska terapevtska skupina se oblikuje zelo skrbno, po predhodnih intervjujih z vsakim posameznikom in s pristopom vseh članov skupine k kodeksu zaupnosti- kar se dogaja v skupini, ostaja v skupini. V isto skupino se ne vključuje prijateljev, družinskih članov, parov. Srečanja skupine so običajno izvaja 1 x na teden v trajanju od 2,5 ure do 3,5, odvisno od velikosti.
Skupine so lahko večje tj. na delavnicah, ki trajajo vec ur, cel dan ali več dni.
Psihodramski proces sestavljajo: - uvodni pogovor, - ogrevanje, sestavljeno iz krajših dejavnosti iz različnih kreativnih medijev kot gib, zvok, igra, uprizoritev, - akcija oz. psihodramski proces v katerem posameznik s pomočjo terapevta, ali drugih članov skupine, predstavi temo, problem, si določi cilj, predstavi tipične situacije in ljudi, ki v njih sodelujejo, spremlja svoja čustva in stališča, ki jih skuša aktivno odigrati, da se lahko doseze ali uvid v situacijo (aha efekt) ali čustveno katarzo, ali oboje, - zaključni pogovor (sharing). Del psihodramskega skupinske terapije so tudi vinjete -krajši dramski prizori, ki omogočajo sprostitev klientovih vsebin. To so lahko izjave, kratki vpogledi, vaje novih načinov vedenja, vaje življenjskih veščin (soft skills). Psihodrama zajema človeka celostno: v drami govorimo, režiramo, si zamišljamo besedilo, smo v interakciji z drugimi, se gibljemo, plešemo, sedimo, rišemo, pojemo itd. četudi nismo pevci, slikarji, igralci, ustvarjalci. Psihodramska terapija je primerna za: posameznike, ki želijo izboljšati svoje psihično počutje, povečati samozavest in izboljšati samopodobo, učinkovitost in ustvarjalnost, ki se posvečajo osebni rasti, se soočajo s posledicami stresa, občutki strahu, ne-dejavnosti, zamorjenosti, brezvoljnosti. Za ljudji, ki žele imeti boljše odnose z bližnjimi, saj je metoda interakcije, ki omogoča poleg terapije tudi krepitev veščin komunikacije, asertivnosti, interakcije. Prav tako pa osvetljuje in integrira naše medosebnostne vedenjske vzorce, ki ne delujejo. Kot skupinska terapija ima zelo ugodne učinke pri oblikovanju osebne identitete in reševanju težav odraščanja in doraščanja življenjskim situacijam. |
Foto: Sara Šoukal, Jošt Jesenovec, Irena Strelec: Impro in nadarjeni,
Pedagoška fakulteta, plakat za simpozij, 2014 Psihodramska terapija je primerna za ljudi z resnejšimi psihičnimi težavami, z različnimi psihiatričnimi diagnozam in medikacijami. .
Psihodrama sicer lahko zgleda relativno zabavno, procesi, ki se odvijajo z njo pa imajo moč spremembe življenj in rasti ter krepitve posameznika. Ker je odnos med terapevtom in klientom eden ključnih momentov terapevtskega procesa, so izvajalci lahko le šolani terapevti. Primerna je tudi za posameznike, ki žele bolj spontano, kreativno življenje, in ki se žele bolje opremiti za soočanje z izzivi sodobnega sveta kot so osamljenost, apatičnost, rutiniranost, "lenost", prekomerna teža, odvisnost itd. |
M.Š. in Irena Strelec: Orel Morje, akril, 1987
Sociodrama
Sociodrama je namenjena ukvarjanju s psiho-socialnimi aspekti človeškega bivanja. Izhodiščna vprašanja sociodrame so: ali je človek svoboden pri izbiri osebnih pogledov na svet, prepričanj, življenjskega stila ali je osebnost rezultat genov (narave) ali vzgoje; ali obstaja edina in ena realnost, resnica, ali posameznik lahko spozna svet v katerem živi, itd.
Vprašanje, ki si ga je potrebno zastaviti pri vsaki psihoterapiji je tudi: ali je možna sprememba načinov bivanja med ljudmi in kateri so generatorji individualnih (pa tudi družbenih) sprememb. Sodobna družba je izjemo kompleksen organizem, ki posameznika (pre)pogosto omejuje zato je odnos posameznik-socialni svet pogosto vir psihičnih in socialno-integracijskih težav.
Risba: Sara Šoukal, Plesalka, tempera, 1987
Človek kot družbeno bitje se oblikuje v teku socializacije v najrazličnejših pomenih.
Sociodrama je medij spoznavanja individualnih načinov bivanja v ožjem in širšem socialnem okolju, ki poteka v skupini posameznikov. Na ta način posameznik lahko dojame načine svojega doživljanja so-ljudi, izboljša razumevanje socialnih situacij in interakcij.
Prav tako kot psihodrama sociodrama temelji na teoriji vlog. V terapevtskem, varnem okolju se skozi igranje in izmenjavo situacijskih pozicij posameznik dokoplje do globjih spoznanj o koristnosti in ne-koristnosti svojih preživetvenih strategij v soocialnem svetu. Na podlagi spoznanj (aha moment), katarze čustev, samo-zavedanja in zavesti o skupnosti bivanja, posameznik lažje artikulira, prepoznava komunikacijske šume, se izvešči v asertivnosti, komunikativnosti, krepi svojo samopodobo in samozavest – skratka se opolnomoči in zaživi bolj celostno.
V sociodrami tako klienti kot terapevt delujejo hkrati na treh ravneh: posameznik s fokusom na svoji individualni vsebini, strategiji; preko interakcij med člani se skupine osredotoča na nek situacijski problem, temo; oboje skupaj pa odpira in razgalja probleme družbe v kateri živimo. S spremembo, ki jo doseže posameznik pri sebi, vpliva tudi na spremembe socialnega okolja.
Sociodrama se izvaja s pomočjo gledaliških metod (gledališče potlačenih, play back gledališče, lutke, maske, bibliodrama, itd.) S pomočjo sociodrame nastajajo avtentične gledališke predstave, ki izhajajo iz življenj posameznikov, ki v njih lahko sodelujejo na več ravneh in spontano ustvarjajo (ob podpori režiserja - terapevta).
Kadar se predstave odigrajo tudi pred javnostjo, občinstvom, skupina nastopajočih nastavlja družbi zrcalo v katerem se gledalci lahko prepoznajo, identificirajo in doživljajo že z gledanjem samim spoznanja, katarze, spremembe, integracijo. Tako klienti, 'igralci' kažejo družbi kako je živeti v njej.
Art terapija je terapija s pomočjo umetnostnih zvrsti. Ustvarjanje, kreativnost so temeljni impulzi vsakega živega bitja
Vse v naravi nenehno raste, se spreminja, sledi ciklusom leta, dneva, naš razvoj je nenehen, naše bivanje pa na ravni individualnih bitij z zavedanjem obstoja neponovljivo in enkratno. Proces ustvarjanja umetniških kreacij (likovnih, glasbenih, arhitekturnih, besedilnih, dramskih, uprizoritvenih..), je podobno kot evolucija narave večplasten, več fazen in kompleksen proces. Izvajalci art terapije prav iz narave procesa ustvarjanja črpajo elemnte ki omogočajo posamezniku skozi osebno integracijo.
Art terapija je primerna za vse, saj preprosto ni ljudi brez kreativnostnega impulza v sebi.
Kreativno svetovanje (creativity coaching)
je svetovanje v razvijanju kreativnosti in spontanosti.
»Bolj kot je posameznik lahko spontan, bolj je svoboden in zadovoljen«, J. Moreno.
Otroci so spontani impulzivno. Odrasli pa večinoma v procesu socializacije več ali manj zajezimo svojo spontanost in smo zato lahko manj kreativni. S pomočjo umetnostne prakse ter terapije lahko svojo spontanost in kreativnost ponovno obudimo. Lahko se ponovno naučimo reagirati na spontan, avtentičen način. S tem povečamo svojo kreativnost, obogatimo svoje življenje, končno začnemo umetniško ustvarjati, ali najdemo svoj umetniški izraz. Kreativno lahko pristopamo življenskim situacija. To pomeni: živimo avtentično in skrbimo za aktualizacijo svojih potencialov. Ker nismo več le samo otroci smo lahko spontani z zavestjo in znanjem odraslega, kot odgovorni posamezniki, ki spoštujejo tudi želje drugih. Reagiramo lahko spontano, a hkrati primerno dani situaciji in našim potrebam.
Kreativni kouč je kot zavest kreativnega posameznika. Zunanji sodelavec, ki mu pomaga osvajati nove korake na poti kreativnosti.. V koučingu se poslužujemo pogovora, analize, svetovanja itd.. Kot psihodramska izvajalka izvajam v tem sklopu tudi psihodramo. Svetovanje lahko poteka tudi on-line, preko skypa ali e-pošte, zato je posebej primerno za zaposlene in študente z bogatim urnikom.
Haz clic aquí para editar.
Komu je namenjeno?
Kreativen pristop v vsakdanjem življenju je značilnost zadovoljnih ljudi. Kreativnost vpliva na občutek osebne izpolnjenosti, na doživljanje užitka, na kvaliteto naših odnosov z drugimi, na uspešnost pri uresničevanju ciljev in želja, na obvladovanje stresa ipd. Viri kreativnosti so notranji in zunanji. Na notranje lahko najprej vplivamo.
Koučing kreativnosti je namenjen ljudem, ki si Žele osebnega razvoja in rasti. Vsem, ki bi radi ustvarjali. Namenjen je tako umetnikom kot umetniškim dušam, ki potrebujejo v procesu ustvarjanj oporo, motivatorja, poslušalca in si žele izboljšati svoj kreativni ali umetniški izraz. Namenjen je tudi vodjem skupin, projektov, menedžerjem, ki so pri svojih odločitvah kreativni., prav posebej vrhunskim menedžerjem. Prav tako že uveljavljenim ali nastajajočim umetnikom
Sara Šoukal, There is nothing conceptual about this art work, kolaž, 2012